1. Natezna trdnost: prenese "vlečne sile" med navijanjem
Postopki navijanja ustvarijo trenutno napetost (npr. ko stolpni žerjav dvigne tovor, se kabel potegne navzdol). Zato imajo kabli za navijanje običajno notranje ojačitvene plasti: koluti za lahke-obremenitve (kot so tisti za majhne tekoče trakove) vključujejo kevlarjeva vlakna (natezna trdnost 500–800 kg), medtem ko koluti za težke-obremenitve (kot so tisti za rudarske vrtalne stroje) uporabljajo kompozitno plast iz pocinkane jeklene žice in aramidnih vlaken (natezna trdnost do 2.000 kg), da preprečite zlom ali deformacijo.
2. Odpornost proti obrabi: vzdrži "trenje" med navijanjem
Ponavljajoče navijanje povzroča trenje ob telo koluta in med plastmi kabla. Zato je zunanji plašč običajno izdelan iz visoko{1}}odpornega materiala-pretežno poliuretana (PUR)-z izgubo zaradi odrgnjenja manj kot ali enako 50 mm³ na 1000 ciklov (trikrat bolj-odporen na obrabo kot standardni PVC). V težkih okoljih (kot so kamnolomi gramoza) je lahko ovoj odebeljen (1,5–2,0 mm) ali celo obdelan s premazom,-odpornim na obrabo, da se zmanjša obraba med delovanjem.
3. Prilagodljivost pri upogibanju: v skladu s "polmerom navitja" koluta
Koluti se razlikujejo po premeru (od deset centimetrov do nekaj metrov), pri čemer morajo biti kabli tesno naviti brez pokanja. Za kolute z majhnim-premerom (npr. na čistilni opremi) se uporabljajo ultra-fine bakrene niti (VDE 0295 razred 7), ki omogočajo najmanjši radij upogiba, ki je osemkrat večji od zunanjega premera kabla. Za aplikacije visoko-frekvenčnega navijanja (npr. avtomatizirane proizvodne linije) je fleksibilnost plašča optimizirana, da zagotovi, da kabel ostane upogljiv tudi pri nizkih temperaturah (do -40 stopinj), kar zagotavlja življenjsko dobo pri upogibanju več kot 6 milijonov ciklov.
